Zakaj bi gledal nekoga drugega igrati igrice?

 

»Zakaj bi gledal nekoga drugega igrati, če lahko igraš sam?« je bilo večno vprašanje mojih staršev, ko sem omenila, da bi rada pretočno predvajala svoje igranje na spletni platformi Twitch. Zelo rada sem odvrnila z »Zakaj pa ljudje gledajo nogomet in ga ne igrajo?«

Ljudje imamo različne interese in igralcem računalniških iger je tako zanimivo spremljati tudi druge, kako igrajo. Tudi jaz sem ena izmed oseb, ki je zelo rada spremljala ustvarjalce na platformi Twitch, kako so igrali, spoznavali nove igre, klepetali s svojim občinstvom. Nekajkrat sem se tudi sama že želela preizkusiti v tem, vendar mi je vedno zmanjkalo motivacije, da bi vztrajala.

Tudi po nekaj mesecev nisem pretočno predvajala.

Zato sem se odločila, da si za izziv zadam redno pretočno predvajanje (v nadaljevanju tudi: streamanje) ter poskušam svoj kanal na Twitcu izboljšati in povečati.

Hitro sem ugotovila, da rast ne pride sama od sebe, ter da bom morala vključiti v svoj izziv tudi objavljanje na socialnih omrežjih, s katerimi bi lahko našla nove gledalce. Izkazalo se je, da je najboljša platforma za to TikTok. Tako sem izzivu dodala tudi redno objavljanje tam.

Objavljanja sem se hitro navadila, a včasih mi je zmanjkalo idej.

Sprva se je izziv zdel izjemno preprost; medtem ko igram igre lahko preprosto delim svoj ekran še drugim ljudem. A hitro se je izkazalo, da bo potrebno kar nekaj več dela kot zgolj to. Konstantno pogovarjanje, deljenje vsebin, nuja po zanimivosti, energija, vse se je izkazalo za zelo naporno kombinacijo. Vendar čutila sem željo po tem, da bi se dokazala in tako izpolnila določene potrebe pri vrhu Maslowe hierarhije. Z osebno rastjo in izkušnjami sem zadovoljevala potrebo po samoaktualizaciji, hkrati pa potrebo po spoštovanju, zaradi želje po nekih dosežkih.

Nad izzivom sem bila sprva zelo navdušena, zato sem si zadala kar visok cilj in kljub temu, da mi je nekajkrat pri njegovem doseganju spodletelo, ga nisem spremenila. Želela sem nadaljevati in sama sebe izboljšati. Pomagalo je da sem že od prej imela nekaj prepričanj (kognitivne komponente ABC modela stališč) o streamanju in delovanju Twitcha. Rast je namreč dolgotrajna in ne more ti uspeti čez noč. Hkrati pa je to v meni vzbudilo negativna čustva, kot sta jeza in frustracija, zaradi počasnega napredka.

Prej nisem imela rednega urnika.

V prvih nekaj tednih me je vodila notranja motivacija in sem si posledično vzela veliko časa za pretočno predvajanje. A kasneje ko  je to začetno navdušenje padlo, sem se morala pogosto opomniti, da moram prižgati Twitch in začeti stream. Opazila sem, da sem se lažje držala izziva, ko sem si naredila urnik predvajanja vsebin. Ta urnik mi je bil nekakšna zunanja motivacija. Hkrati me je motiviral tudi moj fant, ki me je vsake toliko časa opomnil kaj moram narediti, ter vedno igral z mano in sodeloval v klepetu med pretočnim predvajanjem. Prav tako pa mi je vsak nov gledalec, všeček, komentar, predstavljal neke vrsto nagrado, ki me je spodbudila k nadaljevanju.

Hitro sem se želela izzivu izogniti, vendar sem sama sebe prepričala, da je bil to edini način kako lahko igram; če s tem tudi zadovoljujem izziv. Tako sem prišla do motivacijskega konflikta, saj sem želela igrati, pretočno predvajanje pa se mi je na trenutke zdelo zelo naporno in ne nagrajujoče.  

Pri opravljanju izziva so me zavirali tako notranji kot zunanji dejavniki. Notranji so bili občutki neuspeha in razočaranja, kadarkoli objava ali stream ni bil zelo uspešen. Kot zunanji dejavniki pa so bili na trenutke težava moji starši, ki nad dejavnostjo niso najbolj navdušeni, hkrati pa želijo videti takojšnji uspeh. Ovira pri opravljanju izziva pa je bila tudi moja omejenost s tem, kdaj  in kje sem ga lahko izvajala. Svoj računalnik imam zgolj v svojem stanovanju v Ljubljani, kar pomeni, da ko sem šla domov k staršem, izziva nisem mogla opravljati. Prav tako pa se s fantom ne vidiva pogosto, zato sem, ko je bil tu, morala izbirati, kaj postaviti na prvo mesto.

Da sem bila izzivu bolj izpostavljena sem si poleg urnika naredila tudi opomnike, prav tako pa prosila fanta naj me vsake toliko opomni, kaj lahko objavim.

Opazila sem, da sem bila veliko bolj navdušena nad pretočnim predvajanjem vedno, ko sem nadgradila moj Twitch kanal ali računalniško postavitev.

Kljub temu, da je streamanje kar naporno, mi je nekako prišlo v navado in postalo tudi zabavno in nagrajujoče.

Verjamem, da sem bila med opravljanjem izziva kar uspešna, ter upam, da se ga bom držala tudi naprej, saj sem ponosna nad napredkom, ki sem ga dosegla.

Kaja Budna