V iskanju (jutranjega) zena

»We are not actually our thoughts, we are just aware of them.« 

Stavek, na katerega sem (naključno) naletela v eni izmed začetnih vodenih meditacij in ki mi je narekoval celotno nadaljnjo izkušnjo. 

Priznam, ko gre za spoprijemanje s stresom in vsakdanjimi življenjskimi nevšečnostmi, bi se od situacij najraje umaknila in prepustila, da se rešijo same od sebe. Pa vendar življenje in ljudje ne delujemo na ta način. Študijske obveznosti, pandemija, omejitve gibanja, protesti ... Vse to le še potencira že predhodno nezaželene občutke tesnobnosti. V meni pa na eni strani zavedanje, da na tak način ne znam funkcionirati in na drugi strani nikakršne sledi o spremembi vedenja. Neusklajenost čustvene in vedenjske komponente sem želela razdreti z dejansko spremembo svojega vsakdana in si za izziv zadala prakticiranje jutranje joge in meditacije.

Moj cilj je bil ustvariti svojo lastno jutranjo rutino, v kateri si bom vzela jutranje trenutke samo zase, si na ta način zmanjšala občutke tesnobnosti, poskrbela za svoje duševno zdravje in s pomočjo čuječnosti lažje prebrodla stresne dni. 

Po raziskovanju optimalnih načinov opravljanja izziva sem sem odločila za spremljanje vodenih joga vadb preko platforme YouTube in poslušanja vodenih meditacij preko mobilne aplikacije Insight Timer. Dvajset minut sproščanja nekajkrat na teden se mi je zdel popolnoma dosegljiv cilj za začetek ustvarjanja jutranje rutine. 

YouTube posnetek vadbe

Aplikacija Insight Timer

Začetno navdušenje je trajalo samo prvi teden, ko sem opravila celo več vadb, kot načrtovano. Seveda so se kmalu za tem začele že prve frustracije. Največjo oviro v motivaciji mi je predstavljalo jutranje vstajanje. Spanje kot osnovna fiziološka potreba, ki ni bila zadovoljena, je marsikatero jutro ovirala moje namene. Dokler ljudje ne zadovoljimo svojih fizioloških potreb, kot pravi Maslow, o višjih potrebah – samoaktualizaciji (jogi in meditaciji), niti ne razmišljamo. Tudi pri mojem izzivu je večkrat v tem dvoboju zmagal spanec. Izkusila sem motivacijski konflikt, kjer sem se približevala opravljanju izziva in s tem jutranji rutini, ker me je na to vezala študijska obveznost in ker sem si želela boljšega počutja, vendar pa sem se istemu izogibala, ker je bilo dodatnih 20 minut spanca zgodaj zjutraj pač neprecenljivih. 

Motivacijsko krizo sem kmalu prebrodla in v četrtem tednu opravljanja izziva dobila poseben zagon. Opazila sem, da sem si na vsak način želela olajšati ta proces in s pridobivanjem koristnih navad dejansko prispevala k izboljšanju počutja. Večer prej sem si pripravila zajtrk (npr. »overnight« ovsene kosmiče), zato da se mi zjutraj s tem ni bilo potrebno ukvarjati. Zopet sem poprijela za knjige in ugotovila, da se iz postelje najlažje spravim, če si zjutraj prižgem enega od meni ljubih podcastov. Privzemanje vseh ostalih naštetih aktivnosti je prišlo kot posledica opravljanja izziva. Ne v obliki zunanje motivacije, temveč preprosto za boljše počutje. Za dušo.  

Kratek posnetek moje jutranje rutine

Ko sem v osmem tednu med vsakodnevnim brskanjem po TikToku naletela na posnetke deklet s popolnimi jutranjimi rutinami, ki vključujejo pospravljanje sobe, telovadbo, meditacijo, branje in estetski zajtrk, sem se zavedala, da je algoritem našel svoje ciljno občinstvo. Nato je aspiracijska skupina deklet z navidezno »naštudiranim« življenjem začela vplivati na moje razmišljanje o potrošnji. Mi bo morda vse skupaj lažje, če si za motivacijo kupim nova telovadna oblačila? Zajtrkujem avokado na kruhu in pijem matcho? Po nekaj samorefleksije sem ugotovila, da razlog za izbiro mojega izziva izvira tudi iz želene identitete. Tudi sama sem, vsaj podzavestno, želela postati dekle z organiziranim življenjem in občudovanja vredno jutranjo rutino. Pa vendar za tem sporočilom tiči nekaj pomembnejšega od zgolj izgleda življenjskega stila. Preko vrednostno-ekspresivnega vpliva skupine doumem, da je skrb zase pomembna. In da za vsakega posameznika izgleda drugače. 

Na začetku opravljanja izziva so bile kognitivne komponente stališč, ki sem jih imela do joge, usmerjene v popolno strukturiranost vadbe, kot tudi celotne jutranje rutine. Po desetih tednih sem prišla do zaključka, da imam kljub običajnemu stremenju k perfekcionizmu zjutraj raje prosto gibanje, kjer se prepustim toku in poslušam sebe. Izziv sem večinoma opravila zelo uspešno, kljub temu, da mi v zadnjih dveh tednih jutranje rutine ni uspelo izvesti petkrat v tednu, pač pa le štirikrat. Vseeno menim, da je tudi tokrat bolj kot cilj, pomembno to, kako sem se imela na poti do njega. 

Lara Ilić