ODPOVEDOVANJE NAJLJUBŠEMU

 Za izbiro mojega izziva sem se odločila dokaj hitro. Malo pred začetkom letošnjega študijskega leta mi je zdravnica odsvetovala uživanje določenih izdelkov zaradi nevrološke motnje, s katero se spopadam že nekaj let. Ta izziv se mi je zdel idealen za začetek boljšega in bolj zdravega življenja. Čeprav s težkim srcem, sem se odločila, da se ne odpovem samo eni stvari, temveč trem. To so;

1.      1. Vir motivacije za delo, pogovora, oddiha-kava,

2.      2. Sladka pregreha, ki (po mojem mnenju) izboljša prav vsako slaščico- čokolada

3.    3. Pijača, ob kateri se počutimo bolj sproščeno in jo povezujemo z druženji in mladostjo-alkohol

Že pred začetkom izziva sem vedela, kdo bo moja največja ovira in sedaj, ko je izziva konec lahko rečem, da sem imela prav. To je primarna skupina, moja družina, pri kateri kot Ljubljančanka na (ne)srečo lahko še živim. Vsi družinski člani so ljubitelji kave in čokolade, zato je tega v našem gospodinjstvu vedno na pretek. Ustvarjene imamo nekakšne rituale, ko se ob kavi (vsaj dvakrat na dan) podružimo in poklepetamo, zraven pa mora obvezni biti še nekaj »sladkega« (normalno, s čokolado). Opazila sem, kako močen vpliv ima lahko referenčna skupina na posameznika, saj bi mi izziv šel zagotovo bolje od rok, če bi živela v skupnosti ljudi, ki ne bi uživali živil, katerim sem se odpovedala. Tako bi bila jaz glavni kupec gospodinjstvu, zdaj pa sem običajno bila samo pobudnik za nakup (slaščic brez čokolade).

KAKO VZTRAJATI?

V primerih, ko sem se morala odločati med delovanjem v skladu z izzivom in kršenjem izziva, sem pogosto kot glavno motivacijo imela svoje zdravstveno stanje. Ker vem, da ta živila škodujejo mojemu zdravstvenemu stanju se jih poskušam izogibat, kar deluje kot koncept notranje motivacije. Ko se uspešno uprem skušnjavi, sledi občutek notranjega zadovoljstva. Sledenje izziva predstavlja zunanjo motivacijo, saj gre za študijsko obveznost. Kot vemo je delovanje notranje motivacije močnejše in vztrajnejše kot delovanje zunanje, mi dejstvo, da ta živila škodujejo mojemu zdravju celo večkrat pomagajo pri odločanju kot samo sledenje izzivu. Včasih pa je prišlo ravno do obratne situacije; ko sem si zaželela dobrine sem se hotela pregrešiti z mislijo, da niso tako zelo škodljive za moje zdravje, še posebno če jih ne uživam pogosto. Tu sem se potem zanašala na zunanjo motivacijo in sledenju izziva. Zagotovo pa kombinacija obeh skupaj še močneje deluje, kot če bi imela željo po odpovedi živil zgolj zaradi študijske obveznosti.

KAKO SEM SE ODREZALA?

1.     1. Alkohol

Tu sem se odrezala najbolje, saj sem skozi celoten izziv, samo enkrat spila dva kozarca kuhanega vina ob druženju s prijatelji. K uspešnosti izziva je zagotovo pripomogla situacija s Koronavirusom, ki je konec oktobra zaprla nočne klube in ostale kraje, kjer se običajno uživa alkohol.

2.      2.  Čokolada

(Ne)uživanje čokolade dobi srebrno medaljo, saj se pogosto nisem mogla odločiti kakšna količina čokolade/kakava na slaščici je poglavitna za to, da je ne uživam. Najslabše sem se odrezala v času božičnih praznikih, saj si s strani sorodnikov nekak prisiljen poskusiti, vse vrste piškotov, za katere so se trudili ob peki.

Sestrino darilo, kateremu nisem mogla reči ne in božični medenjaki brez čokolade

 

3.      3. Kava

Pričakovano, na zadnjem mestu. V tretjem tednu izziva sem ugotovila, da je bil preskok iz 1-2 kav na dan na popolnoma nič prevelik, zato sem si zadala nov mejnik; največ dve kavi na teden. S tem sem lažje prišla do zadovoljstva, da mi je tedenski plan uspel, hkrati pa sem si dajala potuho, saj sem cel teden čakala vikend, kjer sem si privoščila še drugo skodelico.

Postopno nadomeščanje: Namesto turške kave sem si pripravila instant kapučino z veliko mleka

 

Skozi izziv sem opazila, da sem si izbrala živila, ki so neposredno ali posredno povezana z družbenimi običaji. Z odpovedovanjem njihovega uživanja dobiš občutek, da nisi več del specifične družbene skupine, saj se od njih razlikuješ. Na to ciljajo tudi tržno komunikacijske kampanje, ki se zavedajo pomembnosti pripadanja in zaželenosti v določeni skupini. Čeprav se tega zavedam tudi jaz (in bi mi moralo odpovedovanje posledično iti bolje od rok), sem skozi izziv vseeno imela težave in skušnjave, saj nas že od malih nog prepričujejo, da se brez nekaterih izdelkov ne da (se da težje) živeti. K temu vpliva tudi modelno učenje oziroma posnemanje navad, največkrat mojih družinskih članov.

Zdi se mi, da rek prepovedani sadež je še slajši, zagotovo drži. Zato v prihodnje ne bom nadaljevala z »izzivom«, temveč bom postopoma oblikovala rutino z miselnostjo, da omenjena živila škodujejo mojemu zdravju, ampak si jih kljub temu še vedno lahko privoščim, ko si to zares zaželim. To svetujem tudi vsem tistim, ki se odločate spreminjati svoje navade in si s tem ne želite preveč zakomplicirati življenja.

  Manca Maša Sladič