Vrnitev na realna tla z digitalnim minimalizmom
To je zgodba, kako je trajalo deset tednov, da sem ugotovila nekaj, kar mi moja mama pridiga že leta ob vsaki težavi, ki se mi je kadarkoli pojavila v življenju: »To je pa zato, ker si preveč na telefonu.« Po letih zavijanja z očmi ob tej izjavi sem končno začela razmišljati, da je mogoče v tem celo nekaj resnice (ampak prosim ne povejte tega moji mami🙏).
Na
začetku oktobra, ko smo se študentje začeli počasi vračati v »normalno življenje«,
sem opazila, da je bilo to zame težje, kot pa sem pričakovala. V obdobju
zadnjega leta in pol, v katerem sta vladala strah in negotovost, sem našla udobje
v preživljanju časa na socialnih omrežjih kot so Tik Tok, Instagram ter Youtube.
To je postal moj pobeg od realnosti. Znašla sem se v obdobju mojega
življenja, kjer sem raje zamenjala druženje z ljudmi z urami nepremičnega strmenja
v ekran (grozljivo, vem). Poleg tega sem se začela zavedati, da sem razvijala nejevoljnost
do tega, da bi se ukvarjala s svojimi hobiji, prav tako pa sem opazila ogromen
padec pri motivaciji in koncentraciji. Končno sem si morala priznati: »To je
zasvojenost«.
Po
tej realizaciji sem se odločila, da se v okviru 10-tedenskega izziva lotim digitalnega
minimalizma in si zastavila cilje, da se želim bolj zavestno
odločati, kako bom preživljala moj prosti čas, poskusiti zmanjšati
preživet čas na socialnih omrežjih (še posebej pred in po spanju) in čim
bolj organizirati moje naprave (brisanje starih nepotrebnih
datotek, fotografij, elektronske pošte itd.). Iskreno, še sama nisem vedela,
v kaj se dejansko spuščam…
Pri
izvajanju izziva sem naletela na ogromno težav in mentalnih preprek, še posebej
pri izogibanju uporabe družbenih omrežij. Počutila sem se zelo razdražena,
ko sem se namerno poskušala odločiti za alternative »skrolanju« po socialnih
omrežjih. Opazila sem, da največkrat nezavedno sežem in odklenem telefon brez
razloga, ko želim zavlačevati s kakšnim opravilom in ko mi je neprijetno. Velik
zunanji vpliv zame so bili tudi ljudje okoli mene. Takoj ko je nekdo
segel po telefonu, sem jaz storila isto. Izzivu je bilo najtežje slediti, ko
sem bila sama, utrujena po dolgem dnevu ali neprespana. Takrat sem zavedno izvajala
zaznavno obrambo in kršila pravila ter cilje, ki sem si jih postavila,
ker je bilo preprosto lažje prijeti telefon v roke in zavrniti obvestila, da sem
prekoračila omejen čas. Znašla sem se v motivacijskem konfliktu
približevanje-izogibanje, saj sem imela neprestano željo po tem, da bi
zapravljala svoj čas na socialnih omrežjih, ampak hkrati sem vedela, da mi to
povzroča škodo. To disonanco sem dostikrat poskušala opravičevati kot da
socialna omrežja prekomerno uporabljam, saj lahko le tako ostanem v stikih s
prijatelji, čeprav vem, da bi lahko našla alternativne načine komuniciranja, če
bi mi bilo to res v interesu.
Vsekakor
je bil zame velik psihološki problem tudi to, da je šel moj ekran iz tega, da
se je prižigal vsake par minut zaradi novih obvestil, do tega, da jih sploh nisem
prejemala, saj sem jih izklopila. Imela sem občutek, kot da so vsi pozabili na
mene in zato sem imela še večjo željo po tem, da bi šla preverit moja socialna
omrežja. Začela sem se zavedati, koliko se zanašam na te platforme, da ohranjam
svojo individualno samozavest in da se počutim, kot da pripadam ter da
sem povezana s svojimi prijatelji. Lahko bi rekla, da sem opazila, da mi je
veliko bolj pomembno, da zadovoljim potrebo po pripadnosti kot potrebo po
samoaktualizaciji, še posebej ker sem preživela zadnje leto v izolaciji (bolj
ko ne le v družinskem krogu) in nisem imela toliko stika s svojimi prijatelji
kot bi želela.
Prav
tako moram omeniti, da sem se znašla v trenutku, ko sem se začela spraševati: »Kdo sem brez mojega telefona in kaj sploh rada počnem?« Lahko bi rekla, da sem šla čez manjšo krizo
identitete. Preko socialnih omrežij se namreč identificiram z različnimi
skupinami oz. ustvarjalci vsebin in z interakcijami z njimi krepim svojo socialno
identiteto. In tako je privedlo do tega, da sem se počutila kot da mi je
bilo zaradi izziva na nek način malce tudi prikrajšano zadovoljevanje mojih ekspresivnih
potreb.
Kljub
mnogim težavam, sem začela odkrivati tudi zelo pozitivne rezultate, ki
mi jih je ta izziv prinesel. Po sedmih tednih sem se odločila, da sem
pripravljena narediti velik korak iz moje cone udobja in si zadala, da izbrišem
Instagram z mojega telefona do konca leta (»go big or go home kajne?«). Na
začetku je bil to nepredstavljiv šok za moje možgane, vendar skozi čas je postajalo
lažje in postala sem zavestnejša glede tega, kaj se dogaja okoli mene in glede mojega lastnega vedenja na splošno.
Začela sem se zavedati, da sem precej impulzivna in da pri sprejemanju
odločitev večkrat prevladajo čustva nad logiko, to spoznanje pa mi je pomagalo,
da sem začela to aktivno spreminjati. Prav tako se je z zmanjšanjem časa na
socialnih omrežjih izboljšalo moje mentalno zdravje in opažam, da ne postanem
več tako hitro preobremenjena kot prej. Med drugim sem opazila tudi pozitivne
spremembe na področju mojega fizičnega zdravja (kvaliteten spanec in več energije).
V zadnjih tednih sem bila zaradi izziva tudi veliko bolj kreativna kot v preteklih
mesecih. Prebrala sem kar dosti knjig, ponovno vzljubila risanje in slikanje, se
naučila igrati nove pesmi na ukuleli, preizkusila nove recepte in projekt, na
katerega sem najbolj ponosna je bilo kvačkanje odeje z mojo sostanovalko Anjo.
Ne bom lagala, teh deset tednov je bilo mučnih in veliko stvari bi spremenila, če bi se mogla vsega lotiti še enkrat, ampak sem hvaležna za vsako novo spoznanje, ki sem ga pridobila na poti in bi z vami rada delila ključni dve, ki sta ohranjali mojo krhko mentalno stabilnost skozi te tedne. In sicer - menim, da je življenje veliko lepše, ko se osredotočiš na to, da posvečaš pozornost in ne da jo prejemaš in nazadnje - dolgčas ni nujno napačna stvar, ravno iz njega se po navadi razvijejo najbolj zabavne in genialne ideje.
Comments
Post a Comment