Uspešen(?) boj proti prokrastinaciji

22. oktober 2021, začetek tega popotovanja in nov začetek zame, za moje vedenje. Naučila se bom delati sproti, nikoli več se mi ne bo mudilo z oddajami in ne bom lovila zadnjih minut, včasih celo sekund.

No vsaj tako optimistično sem začela. Imela sem velike načrte, kako bom spremenila svoje vedenje in na kakšne vse načine mi bo to pomagalo tudi pri vsakdanjem življenju. Na žalost sem kar kmalu ugotovila, da sem ignorirala in zanemarila večino svojih negativnih stališč do mojega stališčnega objekta – delanje raznih nalog za fakulteto. Še posebej sem zanemarila tisto, pri meni zelo pomembno, čustveno komponento. Vem, da bi mi sprotno delo koristilo in, da bi bila zaradi njega manj pod stresom, ampak kaj ko tako sovražim nenehno delo. Ne maram se siliti v nekaj, kar se mi v tistem trenutku res ne da in definitivno ni mi všeč to, da ne morem delati česarkoli hočem, še posebej, ko se vrnem iz dolgega dneva predavanj.

Kakorkoli, tak izziv sem si izbrala, zato sem ga morala tudi izpolniti. Pot ni bila kratka, po pravici še vedno ne vem od kje se je pojavil ta element vztrajnosti motivacije za teh deset tednov, ampak sem bila na koncu prijetno presenečena. Od desetih tednov mi tedenskega izziva ni uspelo izpeljati le dvakrat. V mojem primeru je to pomenilo, da v dveh tednih nisem vsaj pet dni na teden porabila vsaj pol ure za delo za fakulteto .

Ko sem z delom za fakulteto začela, mi je šlo kar dobro. V tistem času nismo imeli tako veliko dela in sem se lahko dokaj mirno posvetila delanju zapiskov, kar predstavlja večino časa, ki sem ga namenila izzivu. Delo me ni zelo motilo, ker imam poleg prej omenjenih negativnih stališč vseeno prav tako nekaj pozitivnih, kot je to, da imam zelo rada urejene zapiske in tudi tem, da se iz njih veliko lažje učim. Delu sem uspešno sledila, potem pa so se na moji poti do gotovega uspeha pojavile ovire. Skoraj vsa moja motivacija je pošla, izpuhtela.

Imela sem vse potrebne faktorje za najboljšo in najmočnejšo motivacijo, čutila sem potrebo po izpolnitvi mojega cilja in opravljanju izziva, ta izziv je bil tudi popolna spodbuda, da bi se dela lotila, prav tako sem imela začrtan cilj, da bom imela urejeno vse za fakulteto in uspešno končala moj izziv ter vrednote, ki so v ozadju vse to podpirale, ampak sem se kljub temu v teh tednih morala prav prisiliti, da sem z izzivom nadaljevala. V tem času se je prvič zgodilo, da izziva en teden nisem opravila.

Na srečo ta situacija ni vztrajala, prišlo je namreč obdobje prvih kolokvijev. S tem so se prvič prikazale prednosti mojega izziva. Medtem ko sem na primer delala zapiske, sem se obenem tudi učila. Ker sem porabila toliko časa na tem, da so urejeni in očem prijetni, so informacije, ki sem jih pisala, prišle ne le samo v moj kratkoročni spomin, ampak nekatere celo v dolgoročnega, torej so tudi dalj časa ostale v moji glavi. Vse to je kar je močno olajšalo mojo paniko pred kolokviji.

Proti koncu sem se dela že veliko bolj navadila in mi ni bilo več tako težko se spraviti delat. Kakšne dni, ko sem bila pri volji za pisanje sem prav uživala v delanju zapiskov, ker imam konec koncev rada urejene zapiske in soritrane dokumente na računalniku. Očitno se je že začel proces namernega učenja, kot nekakšne relativno trajne spremembe v mojem vedenju z namenom, da spremenim svoje vedenje, saj se je tudi moje vsakdanje delo za fakulteto nadaljevalo še po zaključku izziva. Pri tem sem imela tudi nekaj pomoči zunanje motivacije v obliki stalnih oddaj nalog, predstavitev, kolokvijev, (blogov) in podobnega.

Skozi ta izziv sem se veliko naučila in upam, da mi bo uspelo takšno vedenje, kot sem ga vzpostavila med izzivom, obdržati tudi v prihodnosti. Mislim, da sem se nekoliko približala neki svoji želeni identiteti – nekomu, ki ne čaka do zadnjega trenutka, nekdo ki ima vse naloge pod nadzorom in ne bedi do polnoči pred vsakim rokom oddaje ter prosi, da čas začne malo počasneje teči. Ampak bomo še videli kako zelo uspešna sem bila v tej spremembi vedenja in če sem se v teh desetih tednih kaj zares naučila.

Andreja Podlogar