SLADKARIJE ZA MANJ MELANHOLIJE?

 

Skoraj vsakdo si kdaj pa kdaj zaželi nekaj sladkega. V družbi je sprejemljivo in celo zaželeno, da človek, ki se spopada z različnimi čustvenimi stanji poseže po čokoladi. Marsikdo pa se ne zaveda, da sladkanje nima samo pozitivnih posledic, kot so kratkotrajno boljše počutje, opora in zmanjšanje melanholičnosti, ampak tudi slab vpliv na zdravje in telo, pa tudi na odvisnost. 

Že od malega imam zelo rada sladkarije. Nikoli se nisem ukvarjala z mislijo, da bi omejila svoj vnos sladkorja. Zdelo se mi je čisto sprejemljivo in običajno. K temu so pripomogli zunanji vplivi, kot so moja družina in referenčne skupine, prijatelji. Zadnjih nekaj mesecev pred začetkom izziva mi je kar nekaj ljudi svetovalo, da bi moram nehati zamenjevati obroke za sladkarije. Zaradi primanjkljaja časa in izgovorov, sem namesto pravega zdravega obroka pojedla kekse ali pa čokolado. Takrat se mi je to zdela boljša alternativa, kot pa da sem lačna. Zdelo se mi je, da je izziv idealna priložnost, da poskušam osvojiti zdravo prehranjevanje.  

Po resnici povedano, sem se v izzivu zelo slabo odrezala. Brez sladkarij nisem zdržala niti en teden. Vsak dan sem se srečevala z ovirami. Že v tednu pred začetkom izziva se je moje nakupno vedenje spremenilo. Kamorkoli sem šla, sem situacijo izkoristila, da sem si naročila nekaj čokoladnega. Mislila sem si, da je sedaj še zadnji čas, ki ga pa seveda moram izkoristiti. S pričetkom izziva sem čokoladne izdelke poskusila nadomestiti z različnimi alternativami, kot so Frutek, sadje, jogurti, proteinske čokoladice, sadne kašice in oreščki. Za opravljanje izziva so me motivirali bolj notranji kot zunanji motivacijski dejavniki. Všeč mi je bilo, kako sem se počutila, ko se nisem sladkala in kako pozitiven učinek je imelo na moje telo. Velikokrat so mi impulizivni nakupi prekrižali pot. Dober primer impulzivnega nenačrtovanega nakupa je, ko sem se z vlakom pripeljala v Celje in sem imela eno uro časa. Pohajkovala sem po mestu, in ko sem zagledala Evropo, me je prevzela nostalgija na srednjo šolo in palačinkah, zato sem z veseljem odkorakala v restavracijo in jih naročila. Tekom drugega tedna sem se odločila, da bom en dan v tedni imela tako imenovani “cheat day.” To se je izkazalo za neučinkovito odločitev, saj sem ta “bonus” izkoristila že prvi dan v tednu. 

Sladkanje je želja. Ko pa želja preraste v odvisnost postane potreba. Po Maslowi tipologiji potreb sodi med samoaktualizacijsko potrebo. Zadovoljitev moje potrebe po sladkarijah je bila le začasna in imela je tako notranje kot zunanje sprožilce. Sama s sabo sem ves čas sem bila v motivacijskem konfliktu - po eni strani sem želela dobro opraviti izziv, po drugi strani sem se res želela posladkati. 

Na začetku je bil zame problem tudi rutinski nakup, saj sem bila navajena, da sem si kupila sladkarijo, vedno ko sem šla v trgovino. To sem rešila tako, da sem se čim bolj izognila policam s sladkarijami. Name je predvsem zelo vplivala čustvena komponenta. Pri sebi sem opazila znake jeze, ko so ljudje, ki so vedeli, da opravljam izziv, pred mano jedli sladkarije. Drugo zelo prisotno čustvo je bilo ljubosumje, saj so se vsi okoli mene lahko sladkali. Prisotna je bila tudi kompenzacija, ki je del impulzivnega vedenja. Ko sem bila žalostna ali ko sem se s kom skregala, sem si za tolažbo kupila sladkarijo. Ko sva se s fantom razšla, je bilo sladkanje za boljše počutje (po moji logiki) čisto upravičeno. 

Vpliv zunanjega dejavnika, in sicer referenčnih skupin je bil velik. To se je izkazalo, ko je prijateljica praznovala rojstni dan in nam vsem častila torto in ko je sošolka razlagala kako dobro vročo čokolado imajo in sem si jo naročila. Tukaj gre za vrsto impulzivnega vedenja na podlagi opomina. Velikokrat sem bila tudi prisiljena, da sem si kupila sladkarije, ker drugega nisem imela. To se je zgodilo, ko sem nočno dežurala in edino, kar sem si lahko ob 2. uri zjutraj kupila, so bile čokoladice iz avtomata ali ko sem pozabila ključe doma in mi je sosed lahko ponudil samo sladkarije. Nisem si mislila, da bodo name vplivale marketinške aktivnosti, ki so del zunanjega dejavnika, vendar so. Po primeru klasičnega pogojevanja je name vplival oglas Oreo pri predmetu Vedenje porabnikov: Vizualni dražljaj - oglas Oreo, ki sem si ga po tem, ko nam je bil prikazan že tretjič, odhitela kupiti v najbližjo trgovino (vedenje), pa čeprav Oreo keksov sploh ne maram. 

Božični prazniki so zame bili še posebej težki. Teden božiča sploh nisem več zapisovala in štela, koliko oziroma kaj sem pojedla. Sem pa takrat tudi ugotovila, da se je na splošno moj vnos sladkarij med opravljanjem izziva močno zmanjšal. Zakaj? Ker mi je bilo po tem, ko sem med božičem pojedla toliko sladkarij, zelo slabo. Prav tako pa sem do 9. tedna izgubila 3 kilograme in se v teh 10. tednih naučila kuhati zdrave obroke, kar sta še dva dodatna pokazatelja, da ne glede na to, kako slabo se mi je zdelo, da sem izziv opravljala, sem precej zmanjšala svoj povprečni vnos sladkarij.