NI VSE SREČA, KAR SE SMEJE

Danes je nedelja, 31. 10. 2021, in ura se je premaknila na zimski čas. Če bi lahko v objektiv zajela srečo, ki mi jo je prinesla dodatna ura spanja, bi bil to čudovit zaključek prvega tedna izziva. Tudi brez tega posnetka sem ta teden očitno prekipevala od notranje motivacije in posnela kar dvakrat preveč kratkih videov. To je rezultiralo v težavnem izbiranju najboljšega izmed njih vsak večer po osmi uri. Pa vendar je bilo vredno, da je motivacija usmerjala moje vedenje in osmišljala cilj mojega izziva. 

Končni trenutek sreče znotraj izziva. 

Preden se izgubim med koncepti tega in onega, naj na hitro opišem svoj izziv. Naslednjih, zdaj le še devet tednov, bom zbirala dvosekundne posnetke trenutkov, ko bom začutila srečo. Po koncu izziva pa upam, da bo nastal zgovoren kratki video, ki mi bo kasneje v življenju služil kot zunanja motivacija za iskanje sreče.  

Tako, zdaj pa nazaj h kronološkemu opisu drsenja izziva v prepad. Kljub temu, da sem se prvi teden čisto presegla v številu posnetkov, imam občutek, da je bilo skoraj vseh sedem filmčkov posnetih na silo. Da so izhajali bolj iz moje željene kot pa dejanske identitete. Ugotavljam, da le stežka zaznam potrebe višjega reda. Cilj izziva ni zadovoljevanje fizioloških potreb, ampak izpopolnitev mešanice hedonističnih in ekspresivnih potreb. Na eni strani iščem čustvena izkustva, na drugi strani pa želim skozi trenutke sreče izražati in ohranjati svojo identiteto. 

Končuje se drugi teden in moje glasno izvrševanje izziva je pripeljalo do tega, da so o njem seznanjeni vsi družinski člani. Brat je izjavil, da bi rabil več let, da bi posnel dve minuti srečnih trenutkov. Ravno stopnja depresije, ki je kričala iz bratovega stavka, je postala moja primarna zunanja motivacija. Moja želja, da bratu dokažem, da je sreča lahko prisotna v našem vsakdanu, se je združila z mojo notranjo motivacijo v neverjeten tandem, za katerega upam, da ne bo razpadel po koncu tretjega tedna.

Pa vendar se je zgodilo prav to.  Na izziv nisem pozabila, a mi je bilo veliko težje kot prvi teden razmišljati o tem, kdaj sem srečna. Morda je imel brat navsezadnje prav in so naša življenja res le sosledje hladnih čustvenih vtisov in sivih življenjskih dogodkov, ki dušijo naš epizodični spomin.  Skratka trčila sem v motivacijski konflikt približevanja in izogibanja. Po eni strani si želim izpeljati izziv pot prvotnimi pogoji, po drugi strani pa čutim, da to ne bo delovalo.

V četrtem tednu sklenem, da  bom spremenila pravila in bom od sedaj naprej snemala trikrat na teden po dve sekundi. Ugotovila sem, da zmanjšano število posnetkov v resnici ni bilo  potrebno zaradi mojega dolgočasnega življenja, ampak zaradi selektivnega procesiranja v procesu zaznavanja. Osrednji koncept mojega izziva je zaznavanje, natančneje zaznavanje srečnih trenutkov. Obstaja nešteto dražljajev različnih vrst, ki zaradi selektivne izpostavljenosti nikoli ne dosežejo mojih receptorjev. Naslenje sito predstavlja moj pogosto lenobno naravnani umski napor (selektivna pozornost), nato pa še selektivna interpretacija. Na vse skupaj pa močno vplivajo še moje osebne značilnosti, med katerimi najbolj izstopa razpoloženje in lastnosti dražljajev kot sta barva in gibanje. Hočem reči, da bi bila gotovo pogosteje srečna, če bi bila pozornejša na dražljaje okoli sebe. 

 

Eden od virov sreče - pilates. 

V skladu z lastnostmi zaznavanja sem v petem tednu prakticirala koncept namerne izpostavljenosti. Načrtno sem se izpostavljala dražljajem, za katere sem pričakovala, da me bodo osrečili. Največ sreče so mi predstavljali Youtube kanali, preko katerih spremljam različne vadbe. Najpogosteje pilates, kratek izsek sem tudi posnela. 

V šestem tednu ugotovim še nekaj, kar se navezuje na zaznavanje. Z bratom in psom smo bili na sprehodu, ko je sonce ravno zahajalo. Jaz sem se ob pogledu v nebo čisto stopila in od navdušenja tresoč vlekla kamero iz žepa, brata pa sploh ni ganilo. No, za našega prinašalca ravno ne vem, ni se mi zdel posebaj ganjen. A kar je gotovo res, je to, da je zaznavanje izredno subjektivna realnost. Nekaj, kar osrečuje tebe, niti slučajno ni nujno, da osrečuje tudi nekoga drugega.

V osmem tednu se v skladu s prihajajočimi prazniki v mojih posnetkih vedno pogosteje pojavljajo materialne stvari, ki so povezane z različnimi blagovnimi znamkami. Med njimi je nenadomestljiva blazina znamke Energetics. Ta predstavlja velik del moje identitete, z njo na simbolni ravni sporočam drugim o svojem navdušenju nad športom in športno eleganco. Pa vendar si želim, da bi me osrečeval nematerialen svet.

V devetem tednu ugotavljam, da se je dopolnila kognitivna komponenta mojega stališče do osrednjega objekta izziva – sreče.  Opažam, da je ta emocija prepogosto izkoriščena v oglasnih sporočilih. Sreča je predstavljena kot idealen občutek, ki je in ostane, če kupimo oglaševani produkt/storitev. V resnici ni sreča prav nič samoumevnega, je stanje, za katerega se je potrebno boriti.   

V desetem tednu izziva mi je največ sreče prinesla narava, sprehodi v naravi in sončno vreme. Posnetki odražajo moj življenjski slog. Lahko bi rekla, da je izziv iskanja sreče krepil mojo identiteto, me pripravil do tega, da sem skozi video material med drugim izrazila tudi svojo samopodobo. Vse na novo pridobljene izkušnje bodo vplivale na moje vedenje v prihodnosti. Mnogi trentuki sreče, ki so za vedno zapisani v video materialu, pa bodo še dolgo del mojega dolgotrajnega spomina.

Končni video vseh trenutkov sreče: https://www.youtube.com/watch?v=0wSSq5MJ4iE

Arlina Letonja

Vir: 

Jansson-Boyd, C. V. (2010). Consumer psychology. Dostopno prek https://books.google.si/books?id=dLl2uDSLvLwC&printsec=frontcover&hl=sl&source=gbs_ge_summary_r&cad=0#v=onepage&q&f=false