SKRIVNOSTI PLESA, O KATERIH PLESALCI NE GOVORIJO

Ali ste že slišali za plesno kugo? Da, to ni izmišljotina, kajti leta 1518 je mesto Strasbourg v Franciji za en mesec preplavila plesna mrzlica, kjer so ljudje plesali neprestano in nekontrolirano po ulicah.  Moja osebna plesna kuga, ki sicer ni tako bizarna kot ta iz srednjega veka, se je začela pri petih letih in še danes je nisem čisto prebolela. Zaradi moje strasti do plesa kot notranje motivacije in hkrati potrebe po samoaktualizaciji, kot najvišji potrebi na Maslowi lestvici potreb, sem si za 10-tedenski izziv izbrala učenje ene koreografije na teden. V tem času sem spoznala marsikaj, kar mi je odprlo drugačen pogled na ples.

Izbira koreografije je bila največkrat izjemno preprosta, saj sem zaradi stalnega iskanja koreografij že leta prej, imela v mislih tiste, ki se jih želim naučiti. V poplavi plesnih videev na Youtubu sem selektivno izbrala koreografije na pesmi Single Ladies; Thank You, Next; Peaches in druge. 💃

vir: dostopno na https://tenor.com/view/single-ladies-beyonce-gif-9440645                                                     vir: moj osebni arhiv

Prva in hkrati najbolj praktična ugotovitev tega izziva je, da se do neke mere pri učenju koreografij sploh ne rabimo premikati! Večkrat ko prevrtimo koreografijo na videu, več gibov se nam vtisne v senzorični spomin. Zapomnimo si nekatere dele pesmi in ko poslušamo pesem, ne da bi pri tem gledali video, bodo naši možgani avtomatsko povezali dele pesmi z gibom. Ker pa ples ni samo umetnost, temveč tudi šport, se morate pri tem seveda tudi plesno udejstvovati - ples ne more potekati samo na ravni opazovanja, saj poteka tudi na ravni posnemanja. Zato si nadenite svoje Adidas, Nike, Puma, Champion ali katero drugo znamko oblačil, ki bodo s svojim naborom pomenov vsem okoli vas sporočala, da ste plesalci in pot pod noge! 

Zagotovo ste že slišali za frazo »Dance like nobody's watching!«. Že v prvem tednu sem ugotovila, da je to veliko lažje reči kot narediti. Tako narodno mi je bilo plesati pred družino, da sem lahko plesala le kadar jih ni bilo v bližini. Včasih se počutimo kot, da nas nekdo opazuje, tudi kadar nikogar ni v bližini – dovolj je, da imamo samo kamero, ki nas snema. Menim, da se v plesni industriji ne govori veliko o nelagodnem občutku, ki ga imamo plesalci pred kamero. Mislim, da ta občutek neprijetnosti izhaja iz tega, da je po navadi to, da smo plesalci, velik del naše osebne identitete in nam mnenje drugih veliko pomeni, saj vsakršna kritika zamaje temelje ene od naših identitet (da smo plesalci). Vpliv mnenja drugih pa me pripelje do naslednjega spoznanja.

Koreografija treh trenerjev plesne šole Artifex, ki sem se jo že učila leta 2015, in za katero sem se odločila, da se jo naučim še enkrat po šestih letih v okviru tega izziva, je sprožila vrsto spominov in asociativni kolaž glede tistega časa mojega življenja (spomnil me je na to, da sem po tem treningu šla prespat k prijateljici, kjer smo z drugimi prijateljicami gledale Star Wars in na to da smo kmalu pisali zgodovino) – med drugim me je spomnila tudi na odnos plesalcev do svojih trenerjev. Po mojih izkušnjah so bili trenerji med svojimi učenci pozicionirani kot na nekakšni vzorniki in tudi mnenjski voditelji, saj so bili »the highest on food chain« pri nevidni hierarhiji pri plesalcih. Velikokrat so nam govorili ne samo o plesu, ampak so z nami delili tudi svoje življenjske izkušnje in nam svetovali glede stvari, katere sem kot štirinajstletnica vzela za svete in v tem smislu so lahko trenerji velikokrat tudi mnenjski voditelji – v kontekstu plesnega sveta so tudi referenti. Iz tega razloga mnenje trenerjev v veliki meri vpliva na našo samopodobo v smislu, kakšni plesalci smo. Kot plesalci se želimo izkazati in želimo pripadati in biti sprejeti k referenčni skupini plesalcev, kajti to, da smo plesalci, je tudi del naše skupinske identitete, še posebej zato, ker je večina plesalcev v vlogi insajderjev, ki želijo biti dobri v plesu in želijo biti del skupnosti plesalcev. Omenjen plesni video je dostopen na https://www.youtube.com/watch?v=1Y4hl21QfYQ (ne boste me našli, kljub temu da se me vidi ravno dve sekundi, saj sem se kameri precej uspešno izogibala).

To je bilo nekaj stvari, o katerih plesalci ne govorijo veliko, med drugim verjamem da zato, ker se jih tudi ne zavedajo. Zanima me, če ste se tisti, ki ste plesali, ali pa še vedno plešete, našli v tem, kar sem napisala. Če imate kakšno misel, bom vesela komentarja! 😁

Neja Rihar, KOM-TKOJ-2