SKRIVNOSTI PLESA, O KATERIH PLESALCI NE GOVORIJO
Ali ste že slišali za plesno kugo? Da, to ni izmišljotina, kajti leta 1518 je mesto Strasbourg v Franciji za en mesec preplavila plesna mrzlica, kjer so ljudje plesali neprestano in nekontrolirano po ulicah. Moja osebna plesna kuga, ki sicer ni tako bizarna kot ta iz srednjega veka, se je začela pri petih letih in še danes je nisem čisto prebolela. Zaradi moje strasti do plesa kot notranje motivacije in hkrati potrebe po samoaktualizaciji, kot najvišji potrebi na Maslowi lestvici potreb, sem si za 10-tedenski izziv izbrala učenje ene koreografije na teden. V tem času sem spoznala marsikaj, kar mi je odprlo drugačen pogled na ples.
Izbira koreografije je bila največkrat izjemno preprosta,
saj sem zaradi stalnega iskanja koreografij že leta prej, imela v mislih tiste,
ki se jih želim naučiti. V poplavi plesnih videev na Youtubu sem selektivno
izbrala koreografije na pesmi Single Ladies; Thank You, Next; Peaches in druge. 💃
Prva in hkrati najbolj praktična ugotovitev tega izziva je, da
se do neke mere pri učenju koreografij sploh ne rabimo premikati! Večkrat ko
prevrtimo koreografijo na videu, več gibov se nam vtisne v senzorični spomin.
Zapomnimo si nekatere dele pesmi in ko poslušamo pesem, ne da bi pri tem gledali
video, bodo naši možgani avtomatsko povezali dele pesmi z gibom. Ker pa ples ni
samo umetnost, temveč tudi šport, se morate pri tem seveda tudi plesno
udejstvovati - ples ne more potekati samo na ravni opazovanja, saj poteka tudi
na ravni posnemanja. Zato si nadenite svoje Adidas, Nike, Puma, Champion ali
katero drugo znamko oblačil, ki bodo s svojim naborom pomenov vsem okoli vas
sporočala, da ste plesalci in pot pod noge!
Zagotovo ste že slišali za frazo »Dance like nobody's
watching!«. Že v prvem tednu sem ugotovila, da je to veliko lažje reči kot
narediti. Tako narodno mi je bilo plesati pred družino, da sem lahko plesala le
kadar jih ni bilo v bližini. Včasih se počutimo kot, da nas nekdo opazuje, tudi
kadar nikogar ni v bližini – dovolj je, da imamo samo kamero, ki nas snema.
Menim, da se v plesni industriji ne govori veliko o nelagodnem občutku, ki ga
imamo plesalci pred kamero. Mislim, da ta občutek neprijetnosti izhaja iz tega,
da je po navadi to, da smo plesalci, velik del naše osebne identitete in nam
mnenje drugih veliko pomeni, saj vsakršna kritika zamaje temelje ene od naših
identitet (da smo plesalci). Vpliv mnenja drugih pa me pripelje do naslednjega
spoznanja.
Koreografija treh trenerjev plesne šole Artifex, ki sem se
jo že učila leta 2015, in za katero sem se odločila, da se jo naučim še enkrat po
šestih letih v okviru tega izziva, je sprožila vrsto spominov in asociativni
kolaž glede tistega časa mojega življenja (spomnil me je na to, da sem po tem
treningu šla prespat k prijateljici, kjer smo z drugimi prijateljicami gledale
Star Wars in na to da smo kmalu pisali zgodovino) – med drugim me je spomnila
tudi na odnos plesalcev do svojih trenerjev. Po mojih izkušnjah so bili
trenerji med svojimi učenci pozicionirani kot na nekakšni vzorniki in tudi
mnenjski voditelji, saj so bili »the highest on food chain« pri nevidni
hierarhiji pri plesalcih. Velikokrat so nam govorili ne samo o plesu, ampak so
z nami delili tudi svoje življenjske izkušnje in nam svetovali glede stvari,
katere sem kot štirinajstletnica vzela za svete in v tem smislu so lahko
trenerji velikokrat tudi mnenjski voditelji – v kontekstu plesnega sveta so
tudi referenti. Iz tega razloga mnenje trenerjev v veliki meri vpliva na našo
samopodobo v smislu, kakšni plesalci smo. Kot plesalci se želimo izkazati in
želimo pripadati in biti sprejeti k referenčni skupini plesalcev, kajti to, da
smo plesalci, je tudi del naše skupinske identitete, še posebej zato, ker je
večina plesalcev v vlogi insajderjev, ki želijo biti dobri v plesu in želijo
biti del skupnosti plesalcev. Omenjen plesni video je dostopen na https://www.youtube.com/watch?v=1Y4hl21QfYQ
(ne boste me našli, kljub temu da se me vidi ravno dve sekundi, saj sem se
kameri precej uspešno izogibala).
To je bilo nekaj stvari, o katerih plesalci ne govorijo
veliko, med drugim verjamem da zato, ker se jih tudi ne zavedajo. Zanima me, če
ste se tisti, ki ste plesali, ali pa še vedno plešete, našli v tem, kar sem
napisala. Če imate kakšno misel, bom vesela komentarja! 😁
Neja Rihar, KOM-TKOJ-2
Se poistovetim s tem, kar si napisala. Ljudje se ob razlicnih priloznostih, ko bi bilo ‘treba’ zaplesati (npr. na zabavah), temu izogibamo, saj nas je strah, kako nas bodo pri tem dozivljali drugi in kako bo to vplivali na nas imidz oz. zamajalo naso identiteto.
ReplyDelete