OKUSI SPREMEMBO

Uživanje hrane – utilitarna potreba, a hkrati hedonistična, ko vstopiš v svojo najljubšo restavracijo ter zavohaš sveže pripravljeno jed in si misliš, pa saj to je užitek.

Ste se že kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo, če naenkrat ne bi imeli več na voljo mesa. Tisti, ki ste pod normativnim vplivom referenčnih skupin, ki vsak dan na mizo postavijo mesno jed in rečejo: "Pa saj ste Slovenci, Slovenci imamo radi meso", verjetno ne. A mene je prav iz tega razloga zanimalo, kako bi se bilo odpovedati mesu, ko pa je tako zakoreninjeno v mojo identiteto. Zraven se postavita se vidik skrbi za okolje in zdravje in tako pride na vrsto moj izziv odpovedati se mesu trikrat na teden. Ker si rada otežujem stvari, sem si zadala še dodaten cilj, in sicer, da se preizkusim v kuhanju (nekaj, kar mi ni v največji užitek) in vsak teden skuham en recept, ki ne vsebuje mesa ali mesnih izdelkov. Sliši se lahko, a je bilo vse prej kot to.

Na moje presenečenje se teh deset tednov ni izšlo po mojih prvotnih pričakovanjih. Za nekaj, kar sem pričakovala, da mi bo povzročalo težave, je bil na koncu dosežek skoraj popoln, medtem ko se je drugo izkazalo za lažno upanje spremembe vedenja oziroma neizpolnjeno željo. Razlog za to lahko najdem v motivaciji. Zmanjšanje vnosa mesa je bil notranje motiviran cilj, resnično sem želela to doseči zaradi sebe. Temu nasprotno je bilo kuhanje, za katerega sem bila zunanje motivirana, torej vodilo me je le opravljanje študijskih obveznosti.

Kot vidimo je motivacija lahko zahrbtna stvar, kdaj je popolnoma prisotna, kdaj se ti pa izmuzne takoj, ko opazi, da določeno stvar predobro opravljaš. Enako lahko pripišem svojem izzivu, ki je bil poln vzponov in padcev – včasih je bila motivacija na vrhuncu, to je bilo na začetku in koncu izziva, ko sem imela "mindset" naravnan pravilno, kar je posledično vodilo do pešanja motivacije, ki se je prikazala na sredini izziva. Na nizki točki sem vedela, da dosedanje izvajanje izziva ne zadostuje več. Planiranje vnaprej namreč ni ena od mojih osebnostnih značilnosti, kar mi je povzročalo kar veliko težav. Iz tega razloga sem si začela delati jedilnike, nastavljati opomnike oziroma obvestila, ki so me opominjala na zadani izziv. K temu se je pridružilo tudi brskanje po Instagramu za recepti, ki mi je kar olajšalo delo, saj so se potem recepti začeli pojavljati kar sami od sebe.

 

Taktike za sledenje izzivu 

Pri opravljanju izziva sem občutila tudi zunanje vplive, tukaj lahko omenim predvsem družino in prijatelje. Velikokrat sem se znašla pri večerji, ko so drugi uživali meso in mesne izdelke, sama pa sem prazno strmela v svoji krožnik poln zelenjave in si mislila: "zakaj jaz, če drugi ne". Tukaj sem se znašla tako pred motivacijskim konfliktom približevanje – izogibanje. Ali slediti izzivu ali se pregrešiti. Zunanji vpliv je imela družina tudi pri kuhanju. Zaradi trenutne situacije in dela od doma sta se starša znašla pred štedilnikom ravno takrat, ko sem to želela jaz in moja motivacija ni bila tako visoka, da bi se postavila pred štedilnik in zahtevala, da skuham kosilo namesto njiju. 

Obrok, pri kateremu se mi je bilo najlažje odpovedi mesu, je bil zajtrk. Na splošno že za zajtrk nikoli ali izjemno poredko jem meso, zato mi ta del ni predstavljal težav (jedla sem to, kar jem po navadi), kosilo je bilo že težje – tisto, kar sem jedla, ko sama nisem kuhala, so bile posledice kuhanja koga drugega ali pa Wolta. Velikokrat sem se mogla opomniti, da izberem tisto jed brez zelenjave. Večerja je bila najtežji del, saj takrat večino časa jem kruh in mesne izdelke ali paštete. Včasih sem bila kar malo zgubljena, zato sem se večerji odpovedovala.

Recepti

Z izzivom sem zasledovala želeno identiteto, del katere je zmanjšanje vnosa mesa in za katero upam, da se bo v prihodnosti spremenila v dejansko identiteto. Skozi izziv sem ugotovila, da sem tega zmožna in to navado bi rada krepila še naprej. Po drugi strani mi negativna stališča do kuhanja, predvsem čustvena komponenta tega stališča, ki narekuje, da kuhanja ne maram, onemogočajo vnaprejšnjo zasledovanje tega vedenja.