Novim zmagam naproti

Pred enim letom sem začela zbirati transverzalo. To je knjižica, v kateri zbiraš žige iz raznih slovenskih vrhov. Kot aktivna planinka in organizatorka poletnih planinskih taborov sem si želela zadati cilj, da vse te žiga čim prej zberem. Celoten proces je bil zelo zanimiv, saj sem prvič začela hoditi v planine sama oz. v spremstvu neizkušenih prijateljev. Kot neke vrste amaterji smo seveda že videli veliko različnih razgledov, ampak čisto sami še nismo zakorakali po planinskih poteh. 

Prvo sem se začela zavedati, kako pomembna je prava planinska oprema, varnost in pa poznavanje poti. Večkrat smo se kljub številnim markacijam tudi izgubili. Ampak celostno so bili ti izleti polni smeha in malih zmag. Neopisljivi so občutki, ko prepoten in utrujen prilezeš na vrh dvatisočaka. Par nepozabnih izletov vključuje Begunjščico, Brano, Okrešelj in Kamniško sedlo, Peco, Uršlo goro in Olševo. 

Moj glavni cilj v naslednjih letih pa je seveda Triglav. Že od nekdaj gledam na Triglav z občutkom straha. Na ta podvig bi se rada ustrezno pripravila, da pridem na vrh kot izkušena planinka s trdnim korakom. Pred tem vzponom me čaka še veliko priprav. Pred njim bi rada prehodila večino ostalih transverzalnih poti, ki bi me dobro pripravile na glavni vzpo. 

To je bil tudi eden od ciljem mojega deset tedenskega izziva. V svojo tedensko rutino sem želela vključiti hojo v hribe. Izlete sem prilagajala vremenu in času. Z izvedbo izziva sem zelo zadovoljna, saj se uspela prehoditi vse hribe v bližini mojega kraja. Vsakotedenski pohodi so me sprostili, mi dali nove energije in zagona za naslednje vzpone. Enega od pohodov sem izvedla popolnoma sama, ostale pa s prijatelji ali pa planinskim društvom. V desetih tednih sem se povzpela na Okrešelj, dvakrat na Menino planino, Kašno planino, Golte in najzahtevnejši Veliki Rogatec. 

Na moje vedenje v tem izzivu je najbolj vplivalo moje okolje, ljudje, ki so me spodbujali, in moja samorefleksija. Velik vpliv na mojo motivacijo je imela tudi nova oprema, ki sem jo kupila za večjo varnost v gorah. Izziv sem uspešno izpeljala, saj si že na začetku nisem zadala prevelikega cilja. Od sebe bi lahko pričakovala veliko več, ampak vem, da na koncu ne bi uspela zadovoljiti svojih pričakovanj. Prevečkrat se kot porabnik želim povsem spremeniti in zamenjati svojo identiteto, postati neka oseba, ki vsak dan hodi v hribe, nosi le športna oblačila in nima drugih prioritet. Skozi svoja stališča sem opazila, kako cenim ljudi, ki si vzamejo čas za pohode in hribe. Cenim ljudi, ki spoštujejo naravo in so zadovoljni z majhnimi zmagami. Skozi zavedanje svojega vsakdanjika, v katerem se premalo gibam, sem ugotovila, kako pomembne je bil ta izziv zame in za moje počutje. 

Pohodi so v desetih tednih postali stalnica. Sobote so postali moji planinski dnevi. Po celem tednu študija v megleni Ljubljani sem komaj čakala prihod domov in moj tedenski izlet. Zanimivo mi je, kako sprememba okolja vpliva na moje počutje. Pohodi so postali tudi nekakšen pobeg od realnosti in stresa. Čez celoten proces sem imela veliko spodbude od svojih bližnjih, kar je še spodbudilo mojo željo in motivacijo. Slednja sploh ni bila problem, saj sem komaj čakala, da lahko pobegnem v hribe. Naučila sem se veliko o varni hoji, o pomembnosti koncentracije in zbranosti, največ pa sem se naučila o sebi. 

Naučila sem se, da se v naravi počutim najbolj doma, da ima vsaka pot svoje vzpone in padce in da včasih tudi pot z markacijami ni prava. Na vrhu vsakega hriba pa sem v daljavi vedno poiskala Triglav.