Nočno moro zopet zamenja pravljica za lahko noč!

»Mami, preberi mi pravljico, prosimmm,« je bil stavek, ki sem ga v svojem otroštvu izrekla vsak večer pred spanjem, no, če ne jaz, pa moj brat. Ne vem, nekaj je bilo na tem, da me je mamin topel in prijeten glas, ki je poplesaval z besede na besedo, popeljal v drugo realnost in pospremil v sladke sanje.

Leta so tekla in nič niso rekla ter me pripeljala do čisto nove realnosti. Pravljico za lahko noč je zamenjala nočna mora mobilnega telefona. Vem, da še zdaleč nisem edina, ki vsak večer pred spanjem v pižami, pokrita z odejo, leži v postelji in bulji v svoj mobilni telefon. Vsi smo se že dodobra navadili, da so mobilne naprave pač postale naši podaljški, ki jih uporabljamo vedno in povsod. Navsezadnje le pripadamo generaciji Z, ki je rasla in se razvijala skupaj z novimi tehnologijami. Postelja, sinonim za počitek in oddih, je v mojih najstniških letih postala kotiček, kjer sem lahko v miru brskala po spletu, družbenih omrežjih in »chatala« s svojimi prijateljicami. 

Sama sem v primeru zadovoljevanja potreb velikokrat bila in še vedno sem v konfliktu. Po Maslowi hierarhiji potreb je namreč vedno treba najprej zadovoljiti potrebe nižje ravni, v mojem primeru fiziološke potrebe po spanju, in šele nato lahko sledi zadovoljevanje tiste iz višjih, kot je potreba po pripadnosti skupini. Vse dodatno prebedene ure sem si krajšala ob modri svetlobi, ki je sevala iz ekrana, ne vedoč, da moje oči in um nadvse trpijo. Hiter izračun porabe pa je name deloval kot hladen tuš. V primeru, da povprečno pred spanjem gledam v telefon uro in 15 minut, to na leto, ki ima 365 dni, znese 27.375 minut, kar je dobrih 456 ur in kar celih 19 dni. V trenutku, ko sem dojela, da sem na mobilnem telefonu skupaj v letu več, kot sem na poletnem dopustu, sem si rekla, da se mora nekaj spremeniti. Odločila sem se, da škodljivo in neproduktivno prakso zamenjam s koristnejšo in bolj nostalgično, z branjem knjig.

Motivacijo za opravljanje izziva sem črpala iz lastne želje po zmanjšani uporabi mobilnika in želji po več branja. Motivacije iz okolja nisem preveč iskala, saj so me ravno prijatelji največkrat postavili pred motivacijski konflikt. Moja želja po branju in spremembi vedenja kar naenkrat ni bila dovolj, saj pred prijatelji nisem želela izpasti ne »kul«, češ da moram brati in nimam časa za druženje. Prvo knjigo sem zaradi vseh motenj brala sedem tednov, ja, sedem tednov. V knjižnici sem izposojo morala podaljšati dvakrat, tretjič pa se mi je zdelo sramotno in sem knjigo rajši prebrala in vrnila. Izziv sem si zastavila glede na tri elemente motivacije. Začrtala sem si pozitiven cilj, da preberem pet knjig. Zadala sem si, da bom prve štiri tedne pred spanjem brala vsaj trideset minut in v naslednjih tednih ta čas postopoma višala, vse do šestdesetih minut. Pri izzivu sem vztrajala vseh deset tednov, četudi kakšen teden težje kot drug.

Prva knjiga mojega izziva

Predvidene ovire izpred začetka izvajanja izziva so se v veliki meri izkazale za resnične. Nasičenost prostega časa z vsemi študijskimi obveznostmi, je dodobra zamajala moj fokus. Priročnost telefona pa ni čisto nič pomagala pri zmanjševanju njegove uporabe. Večeri, ko sem se utrujena spravila v posteljo, so se največkrat končali z najpreprostejšim opravilom…gledanjem smešnih in ne obremenjujočih videoposnetkov na portalu Youtube. Takšni večeri so se začeli kopičiti in zastavljen cilj se je oddaljeval kot ladja na obzorju, tik preden izgine v zaslepujoči svetlobi sonca.

Na pozornost pri branju je ves čas vplivalo moje razpoloženje. Ko nisem imela veliko obveznosti in je bilo opravljanje izziva še v povojih, sem bila veliko bolj sproščena, navdušena in pozorna za branje. Kolokviji in ostale obveznosti pa so močno vplivali na moje razpoloženje, kar se je odrazilo tudi na zmanjšani pozornosti pri branju, saj so mi misli ves čas bežale sem in tja. Moja identiteta študentke je dominirala in zasenčila vse ostale. V kritičnih obdobjih, ko nisem brala tudi dva tedna zapored, sem iskala razloge, zakaj nadaljevati. Pobrskala sem po svojem dolgotrajnem spominu in poiskala spomine iz ranega otroštva, ko sta mi starša začela v glavo vcepljati svoje stališče do pomembnosti branja. Vedno sta mi prigovarjala, da za širitev besednega zaklada in krepitev uma ni boljše prakse od branja knjig. Njuni kognitivni komponenti stališča sem kombinirala s svojo vedenjsko in brala knjige, ki niso bile lahko branje ter s čustveno, ki  se je odrazila predvsem v tem, da je branje vzpodbudilo mojo domišljijo, boljše počutje in intenzivnejše sanje. Proti koncu izziva nisem brala samo pred spanjem, ampak ob vsaki priložnosti in uspela prebrati tri knjige. 🎉🎉

 

Preostali dve knjigi

Izziv sem vzela kot potovanje, z vsemi vzponi in padci. Potovanja pa ne mislim zaključiti, še naprej se bom trudila, da bo enkrat telefon pred spanjem samo še oddaljen, grd spomin.

Vsi ljubitelji knjig mi boste hvaležni.❤

Maša Petrovič