Nedeljski ritual
"Če, sem
prišla na Triglav, bom pa tud' tole pretekla."
In sem res. Vas zanima kako?
Dovolite, da vam razložim… .
 |
| moja tekaška trasa |
Pripravljeni? Pozor, zdaj!
V prvem kilometru
teka se telo počasi ogreva, zato bo najbolje, da se ogrejemo tudi mi…
Začnimo z mojim internaliziranim stališčem
do teka preden sem se odločila za izziv. Tekači so zame predstavljali disociativno skupino – aktivno sem se vključila v vsako priložnost
za zbijanje šal na račun kakšnega »mimo tekočega«, tekače sem videla kot bitja,
ki ne poznajo užitka, ljudi, ki bežijo pred nevidnimi zasledovalci, osebe brez
prestanka. Skladno s svojim stališčem sem se tudi vedla, čutila in dojemala – to nikakor ni bila moja želena identiteta. Skozi namerno in neposredno učenje v
otroštvu sem se naučila, da je tek neprijetna dejavnost, ki so mi jo
vsilili odrasli, zato sem dražljaj teka generalizirala in si ustvarila svojo
sliko ter se vsem oblikam teka kar se da izogibala.
…v drugem kilometru počasi začnemo uživati v teku, telo
in um se sproščata…
Zgodilo se je nepričakovano. Po
vseh letih izogibanja teka in zbijanja šal na račun tekaških privržencev, sem se
odločila spremeniti svoje negativno stališče o teku. Zanimalo me je,
ali se da stališče v relativno kratkem času preoblikovati. Vse našteto priča o dolžini
koraka iz cone udobja, za katerega sem se odločila.
Zastavila sem si cilj, ga oblikovala tako, da je bil merljiv, dosegljiv, motivacijski in ekološki do okolice in mene. Cilj je bil vsak teden preteči (vsaj) 5 km. Sem pa skozi izvajanje izziva ugotovila, da, zanimivo, sama sebe pretkano izigram, ko svojo energijo razporedim po progi na kateri tečem, tako da za vsak del poti porabim le točno določeno zalogo energije, in mi po koncu trase ne preostane niti motivacije niti energije za nadaljevanje poti. To moje »odkritje« potrjuje tudi znanost, saj je znanstveno dokazano, da smo ljudje zgrajeni tako, da svojo energijo hranimo in ne trošimo po nepotrebnem (več o tem tu).
V prvih tednih izziva sem bila visoko
motivirana in zagnana. Sem se pa skoraj vsak teden še dodatno motivirala z
motivacijskimi besedami in vizualizirala sebe po končanem teku. Dejstvo, da
sem opravila vseh deset tekov, priča o moji ciljni naravnanosti in notranji motivaciji.
Pomembno za motivacijo se mi zdi tudi, da sem v tem cilju videla smisel in sem v
teku, že po prvem izvajanju, začela uživati.
Točno na sredini izvajanja izziva pa sem le začutila
potrebo po dodatni zunanji motivaciji in sem si naročila dva para tekaških
pajkic. Pajkice so predstavljale odlično vzpodbudo, saj sem z izvajanjem
nemoteno lahko nadaljevala do konca. Dodatno notranjo motivacijo mi je
predstavljalo dobro počutje - po (skoraj) vsakem zaključenem teku sem se
veselila naslednjega. Hkrati sem se navduševala nad tem, da krepim telo, sem po
vsakem naslednjem teku manj utrujena, in, da se je »delo« poznalo tudi na mojem videzu.moj najboljši rezultat & jaz
… četrti kilometer, čisto malo
še zdržimo in smo na cilju...
Tako se je iz optimističnega cilja, da tečem čim večkrat na teden, izluščil ritual »vikend teka«. Točneje, po nekaj neuspelih medtedenskih poskusih sem se ustalila na nedelji (od tu ime nedeljski ritual).
Ne le telesa, izziv se je dotaknil tudi moje osebne identitete - spomnim se, da se mi je na začetku zdelo bizarno pripadati subkulturi tekačev. Sama sebi nisem mogla verjeti, ko sem se nekoč med izzivom pogledala v ogledalo. Obuta v tekaške superge; ki jih nisem obula že od osnovne šole, oblečena v pajkice, tekaško jakno; ki ustavlja veter in podkapo (v mrzlih dneh decembra sem dodala še rokavice), se mi je odsev zdel nenavaden. Tako opravljena in polna elana sem se, s slušalkami v ušesih, podala na svoj naslednji tek. Začela sem se spraševati, če je to to, sem zdaj ena izmed njih - sem tekačica?
... peti kilometer, konec je za ovinkom!
 |
| vir: https://www.dreamstime.com/ |
Čestitke, uspelo nam je! Dosegli smo cilj!
Za konec pa si bom dovolila biti malo poetska, spoznala sem, da je tek kot življenje; na začetku je potrebno nekaj časa, da se ogrejemo, potem nam je »fajn« in proti koncu, čeprav se že malo mučimo, še vedno vztrajamo do ciljne črte, ker vemo, da ni nič lepšega kot občutek, ki nas čaka na drugi strani.
Maša Tekavčič, TKOJ-2
Comments
Post a Comment