Moj post

 

Nasmeh pove več kot tisoč besed ;)

Prazna vreča ne stoji pokonci. Pokonci pa ne stoji niti Ana brez svoje jutranje ''doze'' čokolešnika. Čokolešnik – žitna kašica,  s katero je odrasel marsikateri otrok. In tudi sama nisem izjema. Kljub temu da mi je omenjena žitna kašica pri srcu že odkar pomnim in da blagovna znamka Čokolešnik nagovarja predvsem segment najmlajših potrošnikov oz. novopečenih staršev, je naklonjenost produktu z leti naraščala, narasla pa je celo do te mere, da ga danes zajtrkujem vsak dan, kar pa ni ravno  v skladu z mantro o pestri in raznoliki prehrani.😮

10 TEDENOV BREZ ČOKOLEŠNIKA: REALNOST ALI UTOPIJA?

Teorija je eno, praksa pa je nekaj povsem drugega, saj čustvena in vedenjska komponenta povsem prekosita kognitivno. Čokolešnik je brez dvoma moj najljubši jutranji obrok, k uživanju katerega me ne spodbudi zgolj fiziološka potreba po hrani, temveč tudi psihogena potreba oz. želja po užitku. Brez čokolešnika mi živeti ni in pogosto sem se spraševala,  kaj bi zajtrkovala, če to ne bi bil čokolešnik, in koliko časa bi ga lahko za zajtrk nadomeščala z drugimi živili. Odgovor: težko. Pravila igre sem namreč kmalu priredila in 10-tedenski "čokolešniški post" je nadomestila zaobljuba, da konzumpcijo čokolešnika zgolj omejim.😒

VSE SE JE ZAČELO Z MULCEM …

Čokolešnik je zame sinonim za zajtrk, k čemur botrujejo  leta vsakodnevnega uživanja tega produkta. Da sprememba jutranje rutine ne bi bila prehuda, sem sprva svojo jutranjo porcijo čokolešnika želela nadomestiti z živilom, ki se ponaša s podobnimi atributi kot prvi – odločila sem se, da poizkusim žitno kašico Mul'c, k nakupu katerega sta me spodbudila tudi oznaka Bio in dejstvo, da gre za produkt projekta Štartaj Slovenija, v sklopu katerega se na trg lansirajo zgolj najbolj kakovostni produkti.

Produkt je bil vse prej kot to, kar sem pričakovala in začela sem razmišljati o drugih alternativah. Brskam po spominu in si na dan prikličem kar nekaj znamk in produktov, ki sem jih za zajtrk uživala v preteklosti. Kot majhna deklica sem pogosto zajtrkovala zavitke različnih okusov, kosmiče, mlečni zdrob, na policah shrambe pa se je pogosteje kot čokolešnik znašel čokolino. Prav slednjemu na trgu žitnih kašic pripisujejo največjo podobnost čokolešniku, in čeprav so mnogi celo mnenja, da sta si produkta identična, sem bila nad okusom čokolina, ki sem si ga pripravila prvič po dolgem času, razočarana. Sicer sem ugotovila, da se mi za zajtrk veliko bolj kot kruh in pekovsko pecivo priležejo mlečne jedi, zato sem ob dnevih, ko sem čokolešniku rekla »ne«, najpogosteje zajtrkovala sadno bovlo iz linije Spar to-go. Bovla prav res super zajtrk je bil, a kaj ko pogrešala sem še kakšen produkt, ki tako dober bi bil.

Sparova skodelica oz. bovla 

 

… IN KONČALO S ČOKOLEŠNIKOM

Čokolešnik ostal na vrhu lestvice je. Uživala še zmerom največkrat sem ga, predvsem v drugem delu izvajanja izziva, ko sem se bovle že pošteno nasitila.

 

POČASI SE DALEČ PRIDE

Izbrani izziv  je bil zame res trd oreh. Izkazalo se je, da je jutranje uživanje čokolešnika zame tudi psihološka nujnost. Navado imam namreč močno ponotranjeno in prav zato je bilo nenadno spremembo vedenja praktično nemogoče doseči. Proces spremembe vedenja je tek na dolge proge, saj je vedenje posledica vrednot, ki so v potrošniku močno zakoreninjene oziroma internalizirane. Uživanje čokolešnika bi morala postopoma,  bolj premišljeno, predvsem pa dalj časa omejevati, kar bi se skozi čas uspešneje odrazilo tudi na mojem vedenju.

V VSAKEM PORAZU JE ZMAGA

Kljub temu da prvotno zastavljenega cilj nisem uspela doseči, sem iz desettedenske borbe izšla kot zmagovalka. Želela sem si dokazati, da zmorem čokolešnik nadomestiti z drugim živilom, četudi mi to uspe le dan ali dva v tednu. Želela sem si dokazati, da nisem »čokolešniška odvisnica«.  Če bi notranji motivaciji družbo delala še zunanja, verjamem, da bi mi to uspelo tudi večkrat. Tako pa žal do motivacijskega konflikta pogosto je prišlo; čokolešnik želela, a hkrati doumela, da tega ne bi smela.

Post tako vseeno uspešen je bil; beseda post namreč dva pomena ima. Delna in ne popolna omejitev čokolešnika tako še vedno post je bila, kar pomeni, da izzivu delno, a ne popolnoma, tudi kos sem bila.

Vedenja na dnevni bazi ohranila ne bom. Če čokolešnik želela bom, tudi jedla ga bom. Izziv pa kljub temu koristen je bil, saj dokazala sem si, da tudi brez čokolešnika lahko ''preživim''.💪

Ana Pirc