Majhni koraki vsak dan

»Zakaj si po cele dneve doma?« »A ne bi začela telovaditi?« »Spet samo ležiš!« To so besede, ki sem se jih navadila poslušati skoraj vsak dan zadnje leto in to z dobrim razlogom. Lahko bi rekla, da so to neresnične kritike ali samo pretiravanje moje mami. Lahko bi se tudi zgovarjala na pandemijo, da smo leto 2020 večinoma vsi preživeli doma, vendar bi bile to same laži. Sicer je res, da pandemija definitivno ni pomagala pri tem, ampak sem že zdavnaj začela preživljati veliko svojega prostega časa doma v postelji, ponavadi kar s telefonom v roki in sem vstala le ko me je začela boleti glava od nenehega »buljenja« v ekran.

Ko ti vsi "odrasli" v tvojem življenju (vključno s tvojo osebno zdravnico) govorijo, da moraš spremeniti svoje vedenje glede nečesa, se vstaviš pa začneš razmišljati, če je mogoče res čas za spremembo. In kaj je boljša motivacija za to, kot pa opravljanje študija? 

»Pojdi vsaj na sprehod.« Tako se je začel moj deset tedenski izziv: iti na sprehod minimalno trikrat na teden (in narediti najmanj 30.000 korakov tedensko).

Seveda je to le majhen korak v pravi smeri, saj je moj dokončni cilj (tudi po opravljanju izziva) bolj aktiven način življenja, vendar je le treba nekje začeti, ane?

                 

Presenetljivo je bil začetek zame najtežji, ne samo zato, ker sem delala neko novo stvar na katero nisem bila navajena, ampak tudi zato, ker sem zbolela. Že takoj sem naletela na nekakšen motivacijski konflikt, pri čemer sem morala izbrati med dvema možnostima, katerima sem se želela najraje izognila – ali se bom prislila iti ven, čeprav nimam energije za to ali bom že v prvem tednu neuspešna pri svojem izzivu. Zaradi vseprisotnemu strahu pred neuspehom, sem izbrala kar prvo opcijo.

Po dveh tednih neprestanega kašljanja in bolečega grla sem bila že pripravljena obupati, vendar sem se tisto nedeljo odločno vsedla za računalnik in naredila to, kar naredi vsak tretji uporabnik družabnih omrežij dan danes ko se znajde v situaciji, ko potrebuje dodatno motivacijo, da se nečesa loti. V Google sem vtipkala Pinterest in sem se lotila urejanja Pineterest board-a, ki mi je v nadaljevanju služil kot usmeritev pri opravljanju izziva.

Kljub mojega pozitivnega stališča do fizičnega gibanja – dobro je za človekovo zdravje, sem imela dovolj primerov preteklih neuspelih poskusov, da sem vedela, da to enostavno ne bo dovolj – vsaj ne, dokler ne pride do uskladitve kognitivne ter vedenjske in čustvene komponente. Kaj mi pomaga to, da vem, da moram spremeniti svoje navade, če želim biti bolj zdrava (fizično in psihično), ko se pa počutim najboljše, ko ležim zavita v svoji topli postelji?

Nekje na sredini izziva, sem se začela zavedati, da temu le ni tako. Razsvetljenje sem doživela tisti dan, ko sem se zjutraj peljala z avtobusom na faks in sem šla dol z avtobusa dve postaji prej samo zato, da bi preostanek poti šla peš. Opazila sem, da imam vedno več energije in da se tudi počutim boljše in posledično manj pod stresom tiste dneve, ko grem ven na sprehod. Začela sem celo iskati trenutke ko bi lahko šla ven na svež zrak, kar se prej ni nikoli dogajalo. Prišlo je do spremembe ne samo mojih navad, ampak tudi mojega vedenja in počutja. Prišlo je do tiste prej omenjene uskladitve komponent.

Kar se je začelo zaradi zunanjih motivov (tj. pobude ljudi), se je počasi prelevilo v nekaj, za kar me zdaj spodbujajo notranji motivi do te mere, da je to postala neka moja osnovna potreba – Malow je to naslovil kot fiziološko potrebo (po gibanju). Vendar ne gre več samo za zadovoljevanje potrebe, ki se nahaja na dnu hierarhije – dodatno zadovoljujem potrebo po varnosti (zdravje) in konec koncev sem tudi na poti do samega vrha – samoaktualizacije. Bližam se osebi, ki hočem biti in resnično upam, da se bom navad, ki sem jih ustvarila med potekom izziva, držala tudi naprej.

Angela Dimovska