Eat healthy, workout, sleep, repeat.

Odprem YouTube video z vajami, ki so pretežke. Odprem YouTube video z vajami, ki trajajo predolgo. Želim telovaditi pa nimam dovolj časa. Želim telovaditi pa nimam dovolj motivacije.

Vse te želje in dejanja so me spremljale zadnje leto, ko sem želela nekaj narediti za svoje telo pa je zmeraj obstajala neka ovira, predvsem v moji motivaciji in lenosti. Prvih par dni še je šlo, potem pa sem si začela misliti: »Pa saj izgledam dobro, ni potrebe po telovadbi,« kljub temu, da telovadba ni namenjena samo boljšemu izgledu, temveč tudi boljšemu počutju in boljši telesni pripravljenosti. Tako sem v trenutku, ko nam je profesorica predstavila semestrski izziv, ki bo del ocene pri študiju, vedela kaj bom počela. Telovadila bom, saj od mene to zahteva nekdo drug (beri študijski proces) in bom zato bolj vestna pri opravljanju. Nisem si želela zadati previsokih ciljev, da ne bi prehitro obupala, zato sem se odločila za postopno večanje težavnosti vaj. Prvi dan sem opravila 5 počepov, drugi dan 10, tretji dan 15 in tako naprej do 70, potem pa sem začela z novo vajo. V primerjavi z ostalimi sošolci se mi moj izziv ni zdel zelo zahteven, zato sem dodala še zdravo prehrano – vsak dan vsaj en kos sadja in zelenjave.

 

Prvih par tednov opravljanja izziva je bila moja motivacija na vrhuncu. Vedela sem, kakšen je moj cilj, zato sem mu vestno stopala nasproti brez večjih ovir. Spremenila sem svoj pogled na telovadbo – iz mišljenja, da gre le za oblikovanje telesa, do mišljenja o telovadbi kot delu zdravega vsakdana – in potrošniške navade nakupov sadja in zelenjave. Iz teorije o motivaciji sem vedela, da bo notranja motivacija veliko bolj trajnejša od zunanje, zato moram delati predvsem na tej. Notranja motivacija me je vodila predvsem pri delu izziva telovadbe, medtem ko sem bila pri nakupih sadja in zelenjave velikokrat zunanje motivirana zaradi različnih akcij in dobrih ponudb. Opazila sem, da veliko več denarja porabim za opravljanje izziva, ko sem v Ljubljani, saj si moram sama kupiti sadje, medtem ko za vikende jem tisto, kar imamo doma. Zaradi dobre študentske ponudbe prehrane pa mi velikokrat niti ni bilo potrebno kupiti posebej sadja ali zelenjave in to je bil velikokrat močan faktor, da sem še sploh vztrajala pri izzivu. Ko sem pa že sama kupovala sadje in zelenjavo, sem iskala čim bolj ugodne ponudbe in takšno sadje in zelenjavo, kot običajno jem –  v trgovini je šlo predvsem za rutinsko odločanje oziroma odločanje iz navade. Da sem izziv naredila bolj zanimiv, sem kdaj pa kdaj kupila kakšno eksotično sadje in zanj odštela malce več. Takrat je bil odločitveni proces malce daljši, saj sem iskala informacije o določenem sadju, vrednotila alternativno sadje in se naučila, kje se bolj splača kupiti marakujo in kje prodajajo bolj zrel avokado.

Na sredini izziva sem se začela spopadati s prvimi večjimi težavami, predvsem pomanjkanjem motivacije, časa in zunanjimi ovirami, kot je na primer cimra in premajhna študentska soba. Velikokrat se je pojavil motivacijski konflikt »približevanje izogibanje«, saj sem vedela, da moram telovaditi, saj  je to dobro zame in za moj izziv, hkrati pa se mi ni ljubilo in sem se telovadbi tistega dne želela izogniti. Tudi konflikt »izogibanje izogibanje« se je kdaj pojavil, na primer v določenih restavracijah sem dobila že narejeno solato in si torej nisem mogla izbirati zelenjave. Včasih sem naletela na situacijo, ko je bila solata sestavljena iz zelja in fižola, dveh zelenjav, ki ju preveč ne maram. Takrat sem izbrala »manjše zlo« – fižol.

Izziv sem začela prilagajati proti koncu, predvsem sprotne zapise, vaje so ostale enake, prehrana pa tudi. Bila sem zelo ponosna nase, da sem izziv vestno in redno opravljala, le parkrat se mi je zgodilo, da nisem opravila dela izziva. S prijatelji in sošolci smo se veliko pogovarjali o izzivu in zaznala sem pozitivno ojačanje, ko so me pohvalili, kako sem pridna, da še zmeraj vztrajam pri opravljanju izziva. Naučila se sem, da če bom še naprej vestno opravljala izziv, bom dobila pohvale in na koncu dobro oceno. Veliko so mi pomagale tudi razne virtualne skupnosti na Facebooku in YouTubu, kjer sem lahko brala o dosežkih drugih glede telovadbe in tako povezovala svojo identiteto z ostalimi privrženci. Opazila sem velik vrednotno-ekspresivni vpliv takih referenčnih skupin, kljub temu, da ljudi nisem poznala osebno.

V mojem primeru je bilo moje stališče do prehrane z veliko sadja in zelenjave ter vsakodnevne telovadbe že na začetku pozitivno in takšno ostaja tudi sedaj na koncu izziva. Definitivno mi bo navada prehranjevanja s sadjem in zelenjavo ostala tudi naprej, s telovadbo pa se bom še naprej »mučila«, dokler ne postane rutina brez katere si življenja ne bi mogla predstavljati.

Minea Rudolf